Gluha soba

Gluha soba je, kot beremo v slovarju, izoliran in zaščiten prostor,ki se v
bolnišnicah uporablja za osamitev okuženih bolnikov in za intenzivno terapijo,
najpogosteje pa je to prostor, namenjen snemanju, s posebno oblogo, ki ščiti
pred hrupom in duši neželeno odmevanje. Tako zgodbe, zbrane v tej knjigi,
prisluškujejo neslišnemu glasu, fantomskemu odmevu, šumenju v ušesu, kot bi
zares odmevalo samo v nas. Gluha soba je veselo oznanilo iz krasnega novega
sveta, ki nam ga je predstavil Huxley, pa vendar povsem drugačnega, ki ga
običajno oko še ni videlo, čeprav so njegovi obrisi in sence vedno bolj
razvidni; pripovedovalsko očišče je zamaknjeno, a skrajno izostreno, in
natančno ter dosledno popisuje notranji svet junakov tukaj in zdaj. To so
veličastne podobe iz sanj, o katerih nam je nekoč že poročal Cankar. Še več,
pripovedi, ki nam jih mojstrsko ubeseduje Mojca Kumerdej, niso zgolj
pisateljsko dovršene, ampak so s svojim sporočilom, uvidom in korenitostjo
tudi preroške. Pisateljica nam v svojem brezkompromisnem pisanju, ki razkriva
grozo in sanje, podaja kodiran ključ do nebes in pekla, če se pri tem spomnimo
samo velikega Emanuela Swedenborga. Mojca Kumerdej je izpisala pretresljivo,
tudi srhljivo in strašno knjigo, a nenavadno globoko in lepo, kot bi nas
vabila in opogumljala, naj nas ne bo strah vsega novega, hkrati pa pred nas
postavlja najvišjo zahtevo, kako ohraniti lepo in dobro v človeku. Lov na duše
se je zares začel. Prvo poročilo je že tu.